Naslov: Smo eno Sveto pismo: Janez 17: 20-26, Apostolska dela 1:14 Besedilo: Janez 17: 20-26, Apd 1:14 Še vedno verjamem, da živimo v neverjetnih časih, ko se naša obzorja širijo in krčijo. Še nikoli ni bilo tako enostavno biti v neposrednem stiku z ljudmi z vsega sveta. Počasi postajamo ena globalna vas. Povezave, e-pošta, telekonference, internet, oglasne deske in vsi ti elektronski postajališča na informacijski avtocesti nam ponujajo priložnost za interakcijo in medsebojno povezovanje v nanosekundi. Tehnologija potegne raznolike kotičke sveta v eno skupnost. Postajamo eno. In verjamem, da bi morala biti cerkev vodilna pri združevanju te raznolike skupnosti v eno pobožno kraljestvo. Cerkev naj bo kraj, ki posnema enotnost, kjer v resnici ni Judov, poganov, sužnjev, gospodarjev, moških ali žensk. Poklicani smo, da to postanemo. Poklicani smo, da smo ena cerkev - brez pik ali gub, pripravljenih na merjenje nebesnih višin po vrnitvi našega Gospoda; Poklicani smo biti ena vera - ne glede na doktrino, veroizpoved, veroizpoved in izpoved; Poklicani smo, da smo ena družina - bratje in sestre, družinice in družina, združena pod Kristusovo krvjo. Biti moramo eno. A kljub tehnološkemu razvoju človeštva proti globalizaciji še vedno živimo v kulturi sebičnosti in individualizma. Živimo med ljudmi, ki pogosto rečejo: »Nikogar ne rabim. Tukaj se lahko spoprimem sam. Lahko naredim po svoje in obstajam sam. « Zato smo priča vedno večjemu številu programov samopomoči, knjigam samopopolnitve in samomotivacijskih govorcev. Zasedeni smo, da bi se trudili, da bi si sami naredili stvari, ki počnejo stvari sami. Selitelji in stresalci poskušajo postati milijonarji, ki jih delajo sami, ne glede na to, ali sklepajo pogodbe na Wall Streetu ali droge na vogalih. Nekateri naši otroci so pripravljeni živeti zavezniško, namesto da bi se držali gospodinjskih pravil svojih staršev. Zdi se jim, da so dovolj zrasli, da si lahko uspejo sami. Vidimo, da se matere odločajo vzgajati otroke brez očetov. Imamo temnopolte ženske, ki so pripravljene živeti brez temnopoltih moških zaradi odnosa "ne rabim moških". Moške vidimo preveč ponosne, da bi se zavezali monogamnim odnosom, ker želijo sebično igrati na terenu. Vsak od nas skrbi za svoje podjetje. Čutimo, da nikogar ne potrebujemo. Tudi ko se nekateri ujamemo v svoji bolniški postelji, želimo ostati sami v svojih stiskah. Zaradi našega ponosa zapremo vrata za obiskovalce in druge, ki želijo pomagati. Ne želimo, da se kdo v našem poslu ukvarja z nami ali se nam smili. Menimo, da lahko svoje težave prebrodimo sami. Toda Jezus nas opominja, da ne moremo delovati sami. V tej molitvi nas opominja, da moramo biti eno. Vsi smo ločeni od enega telesa in če trpi en član, trpimo vsi skupaj. Če je en član počaščen, se morajo vsi člani skupaj veseliti. Ko je Bog rekel, "da ni dobro, da je človek sam", verjamem, da je rekel, da potrebujemo druge, ki bodo delili naš uspeh in bolečino. Potrebujemo druge, da sodelujejo v naših radostih in nam pomagajo pri naših bremenih. Potrebujeva drug drugega. Tako kot Jezus tudi mi potrebujemo sogovornike Simone, ki stojijo v krilih in so nam pripravljeni pomagati nositi križ. Ko nas faraon obremenjuje z zatiralnimi dolžnostmi v službi, potrebujemo ljubezni v svojih domovih, ki so nam pripravljeni osvežiti duha. Ko nas prijatelji zanikajo, družina nas zapusti in se zdi, da je naša osamljenost izjemna, potrebujemo družbo božje ljubljene cerkve, ki nas spodbuja. Tudi na naših bolniških posteljah, ko ne moremo priti do druženja, čeprav so pisma, voščilnice in rože dragocene -, še vedno potrebujemo fizično manifestacijo božje ljubezni, ki je prisotna ob naši postelji. Potrebujemo nekoga, ki nas bo prijel za roko, posušil solze in pomiril strah. Potrebujeva drug drugega. Povej nekomu - potrebujeva se. Jezus moli: "Da bi bili eno, kot sta on in oče eno ... Jaz v njih, kot si ti v meni, da bi lahko bili popolnoma eno." Z drugimi besedami, Jezus pravi: »Gospod, naj imajo občutek enotnosti. Dajte jim duha enotnosti. Naj spoznajo, da so v vaših očeh vsi enaki. Naj ne bo več o njih in nas, ampak naj bo o »naših in mi«. Naj bodo eno kot vi in ​​jaz eno. Ko svet vidi mene, vidijo očeta. Ko svet išče očeta, išče mene. Torej, naj se, sveti oče, združi, da jih ne vidijo, ampak naj se vidi Kristus, ki je sredi njih. Naj bodo eno. Tisti, ki so obarvani v številne mavrične odtenke, naj skupaj zrcalijo vaše prave barve.
​Pridiga: Vzemite svojo svečo, "Prižgite svoj svet"! Povzetek: Njihova nova tematska pesem je; vsi bi morali vedeti, vsi bi morali vedeti, vsi bi morali vedeti, kdo je Jezus. Kdaj je ta pesem nehala biti tema vsake kristjane? Vzemi svojo svečo, pojdi prižgati svoj svet Ta moja lučka Pustil bom, da zasije Vzemite svojo svečo, »Prižgite svoj svet!« Matej 5: 13-16 Oh, ta moja majhna lučka Pustil bom, da zasije Aleluja Ta moja lučka Pustil bom, da zasije Naj sije, naj sije, naj sveti Skrij pod školjko, ne? Pustil bom, da zasije! Satan ne bo pustil, da ga izpuhti, ne! Pustil bom, da sije, naj sije, Naj se sveti! Če ste kdaj šli na VBS. Odraščanje v šestdesetih in sedemdesetih letih je bila pesem, ki so se je vsi učili in jo radi peli. Z njim moraš narediti vso govorico telesa, imel je čudovito sporočilo, imel je hiter mali utrip in si ga je bilo lahko zapomniti. Mnogi otroci so si mislili, zakaj ne bi vsi želeli, da sveti njihova luč ?, Ko bom odrasel, bom vsem povedal o Jezusu. Pot do zrelosti v krščanstvu je tlakovana z dobrimi nameni, a nekje na poti, pozabili smo, da so baterije napolnjene ali spremenjene v naši luči in za veliko kristjanov njihova svetloba v zadnjem času ni bila tako sijoča! Če greste na statistiko krščanskega pričevanja. Na internetu boste to našli. Od 7 milijard, ki zdaj živijo na planetu Zemlja, 15-25% prebivalstva sveta še ni slišalo jasne predstavitve evangelija, da bi lahko osebno verovali v Kristusa za odrešenje. Le 6,3% svetovnega prebivalstva živi v kulturi brez pričevanja cerkve - čeprav bi pri številnih populacijah mnogi imeli malo možnosti, da bi jo obiskali. 93,7% prebivalstva živi tam, kjer ima pričevalno cerkev, vendar večina kristjanov ne deli svoje vere, običajno približno 2% redno. " Vsak, ki je Jezusa sprejel za svojega Gospoda in Odrešenika, čeprav se tega morda ne zaveda, ima klic v svojem življenju, Čeprav večina ni poklicana, da bi bila pridigarji ali evangelist ali kar koli drugega v zvezi z javnim nastopanjem, so vsi poklicani deliti svojo vero. To je bila zadnja naloga ali pohodni ukaz, ki nam ga je dal Jezus, preden se je povzpel v nebesa, Najdete ga pri Mattu. 28: 18-20 NKJ. Znana je kot Velika komisija 18. In Jezus je prišel in jim govoril, rekoč: »Vsa oblast mi je dana v nebesih in na zemlji. 19. Pojdite torej in učite vse narode in jih krstite v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, 20. učite jih, naj upoštevajo vse, kar sem vam zapovedal; in glej, vedno sem s teboj, tudi do konca starosti. " Amen. Pridigarji o tem pripovedujejo svojim občinam, odkar je Jezus izrekel te besede, tistim, ki so bili tam tisti dan! Sprašujete se, zakaj po vsem tem času samo 2% deli svojo vero, mogoče ostalih 98%, samo rabi malo več pojasnil, Matej 5: 13-16 MSG. 13 "Naj vam povem, zakaj ste tukaj. Tu ste zato, da začinite sol, ki razkriva božje okuse te zemlje. Če izgubite svojo slanost, kako bodo ljudje okusili pobožnost? Izgubili ste svojo uporabnost in bo končal v smeti. 14-16 "Tu je še en izraz: tu ste, da ste svetloba in prinašate božje barve na svetu. Bog ni skrivnost, ki jo je treba hraniti. S tem gremo v javnost, tako javno kot mesto na hribu. Če vas naredim za nosilce svetlobe, si mislite, da vas ne bom skril pod vedro, kajne? Postavljam vas na svetlobno stojalo. Zdaj, ko sem vas postavil tja na vrh hriba, na svetlobno stojalo - sijaj! Držite dan odprtih vrat; bodite radodarni do svojega življenja. Če se odprete drugim, boste spodbudili ljudi, naj se odprejo z Bogom, tem radodarnim Očetom v nebesih. " To je povsem jasno, kajne? Pravzaprav je to kristalno jasno, Tu ste zato, da ste lahki in prinašate božje barve na svetu. Bog ni skrivnost, ki bi jo bilo treba hraniti. To bi morali vedeti vsi kristjani, zakaj se potem 98% odloča, da bodo Jona iz dneva v dan imeli izkušnjo. Jonah 1: 1-3 NKJ. 1. Zdaj je GOSPODOVA beseda prišla Jonahu, sinu Amittajevemu, rekoč: 2. »Vstani, pojdi v Ninive, to veliko mesto, in zakriči proti njemu; kajti hudobnost njihova je prišla pred Menoj. " 3. Toda Jona je vstal, da je pred Gospodovo pobegnil v Taršiš. Spustil se je v Jopo in našel ladjo, ki je šla v Taršiš; zato je plačal vozovnico in se spustil vanjo, da bi šel z njimi v Taršiš od GOSPODOVE navzočnosti. Veste, Jonah je vedel, kaj Bog hoče, da naredi. Toda kot veliko ljudi na tem svetu se je skozi stoletja tudi on odločil, da ne bo.