Koga Gospod ljubi, ga kaznuje Pogosto ne vidimo, da je kazen, ki jo prejmemo, tisto, kar nas Bog uporablja za posvečenje in pripravo kot svoje duhovne otroke. Ko Bog začne projekt, ga dokonča; prizadevno moramo posnemati to lastnost. Če ne prejmemo božjega popravka ali kazni, bi morali biti zaskrbljeni. Ko je Joba kaznoval Bog, se je naučil podrejenosti in strpnosti, ponižnosti, tišine, kesanja in da ni videl Božje vsemogočnosti. Kaznovanje se bolj kot kaznovanje osredotoča na disciplino in trening. Bog nas okoliščine, kot sta finančna izguba ali bolezen, usmerja k posvečenju. Brez pobožne kazni bomo morda podlegli duhovnemu ponosu, samozavesti, samozadovoljstvu ali samozadovoljstvu, toda z božjo kazno dosežemo ponižnost, krotkost, moč pod nadzorom in potrpljenje. Tako kot jaz ste opazili, kako se ta družba ukvarja s težavami. Karkoli že je, če gre za težave z vedenjem otrok, rečejo: "Tukaj je droga." Če je človek malodušen, reče: "Tukaj je droga." Če je oseba depresivna, reče: "Vzemi to zdravilo." Presenetljivo je, da obstaja na tisoče drog za številne stvari. Težave v zakonski zvezi? Vzemite Viagro. Svetovni način reševanja težav in depresije je povsem drugačen, kot bi pričakovali, od tega, kako Bog to rešuje. To nas danes zanima. Eden najbolj plodnih vzrokov za duhovno depresijo v cerkvi je nesprejemanje spoznanja, da Bog uporablja različne metode v procesu našega posvečenja. On je naš Bog, ki nas je »ljubil z večno ljubeznijo«. Njegov velik namen za nas je naše posvečenje in ‚da bi morali biti sveti in brez krivde pred njim v ljubezni‘. I Tesaloničanom 4: 3-4 Kajti to je božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite spolne nemorale; da bi moral vsak od vas vedeti, kako posedovati svojo posodo v posvečenje in čast. Božja glavna skrb za nas ni naša sreča, temveč naša svetost. V svoji veliki ljubezni je odločen, da nas bo pripeljal do tega stanja in v ta namen uporablja številna različna sredstva. Če se ne zavedamo Božje skrbi, se pogosto spotaknemo in celo popolnoma ne razumemo nekaterih Božjih odnosov z nami. Kot neumni otroci tudi mi čutimo, da naš nebeški Oče včasih ravna do nas neprijazno ali ostro. Nato se začnemo smilovati sami sebi in nastopi malodušje. To seveda pogosto vodi v depresijo. To je posledica tega, ker nismo spoznali čudovitih Božjih namenov glede nas in zakaj nas mora disciplinirati, da uresničimo njegovo voljo. To je stvar, ki jo na tako učinkovit in navdihujoč način obravnavamo v Hebrejcem 12, kjer vidimo, da včasih Bog spodbuja posvečenje svojih otrok tako, da nas kara in še posebej tako, da nam omogoča razumevanje pomena kazni. Hebrejcem 12: 5-11 In pozabil si spodbudo, ki govori o tebi kot o sinovih: "Sin moj, ne zaničuj GOSPODOVEGA kaznovanja in ne bodi malodušen, ko te bo grajal, kajti GOSPOD ga ljubi in biča vsakega sina, ki ga sprejme. " Če zdržite kaznovanje, Bog ravna z vami kot s sinovi; kajti kakšen sin je, ki ga oče ne kara? Če pa ste brez kaznovanja, katerega udeleženci so postali vsi, potem ste nezakonski in ne sinovi. Poleg tega smo imeli človeške očete, ki so nas popravljali, in smo jim izkazali spoštovanje. Ali se ne bomo veliko lažje podredili Očetu duhov in živeli? Zares so nas nekaj dni kaznovali, kot se jim je zdelo najboljše, On pa v našo korist, da smo lahko deležni Njegove svetosti. Zdaj se zdi, da nobeno kaznovanje za zdaj ni veselo, ampak boleče; kljub temu pa potem prinese miroljubne sadove pravičnosti tistim, ki so bili izurjeni. Morda nikjer ne vidimo jasneje dejstva, da je posvečenje Božje delo kot v povezavi s tem predmetom kaznovanja. Trpimo graje, ker smo Božji otroci. Pavel nam pove, da nam Bog to počne v naše dobro - »Koga Gospod ljubi, kara in biča vsakega sina, ki ga sprejme.« Seveda se tu zavedamo, da beseda sin velja tudi za hčere. In potem opazimo, da poudarja tudi negativno. Pravi: »Če zdržite kaznovanje, Bog ravna z vami kot s sinovi; kajti kakšnega sina oče ne kara? Ampak, če ste brez kaznovanja, katerega udeleženci so vsi, potem ste nezakonski in niste sinovi. ' Brez discipline je, kot da nismo resnično otroci v družini, ne ravnamo kot sinovi. V današnji družbi poklic baraba morda ne pomeni veliko. Ljudem na ulici ni pomembno, ker jim je vseeno. Ne poznajo nobenega vrednega standarda, ki bi ga lahko upoštevali. Toda za cerkev je zelo pomembna izjava, ki jo lahko imenujemo baraba.