Uvod: Vsakdo, ki sodeluje v tekmovanju, želi zmagati – pa naj gre za politično tekmo, košarkarsko igro ali pa za to, da bi bil prvi v vrsti v kavarni Starbucks. Na športnih tekmovanjih, kot so olimpijske igre, tekmovalci za zmago storijo vse: vztrajajo pri neštetih urah treninga, najemajo najboljše trenerje, odpravljajo vse motnje, se znebijo vsega odvečnega in iščejo vsako priložnost za pridobitev prednosti. Čeprav večina tekmuje v skladu s pravili, se nekateri športniki za povečanje svojih možnosti zatekajo k nezakonitim in nedovoljenim sredstvom. Tudi mi si želimo zmagati in postati duhovni zmagovalci. Duhovni zmagovalec je človek, ki se je povsem predal Jezusu in si prizadeva, da bi mu bil čim bolj podoben. Ciljna črta vere je življenje, ki je danes bolj krščansko, kot je bilo včeraj. Cilj ni popolnost, temveč napredek. Zato krščansko življenje ni podobno sprehodu turista po parku ali brezskrbnemu potikanju počitnikarja po plaži. Krščansko življenje je bolj podobno maratonu. Mimogrede, ali si danes kaj bližje temu cilju, kot si bil včeraj? Ne gre za vprašanje trajanja, temveč za vprašanje podobnosti. Manj pomembno je, kako dolgo si že na progi; zelo pomembno pa je, kako daleč si napredoval od štartne črte. Če ne napreduješ, kaj te zadržuje? Kaj te ovira na tvoji duhovni poti? Kaj upočasnjuje tvoj napredek k podobi Kristusa? Z drugimi besedami: kaj ti – v tekmi, ki je pred teboj – po Božjem mnenju trenutno preprečuje, da bi postal zmagovalec, kakršen si želi, da bi bil? Pisec Pisma Hebrejcem pravi: »Zato tudi mi, ki nas obdaja tako velik oblak prič, odvrzimo vsako breme in greh, ki nas tako zlahka zaplete, ter z vztrajnostjo tecimo na tekmi, ki je pred nami« (Heb 12,1).
Pismo Hebrejcem, 12. poglavje, se začne z besedo »zato«. Ko v Svetem pismu naletiš na besedo »zato«, se vprašaj: čemu je namenjena? Beseda »zato« v Pismu Hebrejcem 12,1 se nanaša na 11. poglavje, tisto veliko »dvorano slavnih« vere. Junaki iz 11. poglavja so zmagovito pretekli svojo tekmo in nas zdaj spodbujajo, da bi tudi mi postali duhovni zmagovalci. Možje in žene vere, našteti v 11. poglavju, niso bili popolni ljudje. Poglejte ta seznam. Noe je bil pijanec. Abraham – lažnivec. Samson – človek, ki so ga vodile strasti. Rahaba – prostitutka. Mojzes je imel težave z obvladovanjem jeze. Gideona je hromil strah. David – prešuštnik in morilec. Ti ljudje niso bili le nepopolni; bili so daleč od popolnosti. Vendar so napredovali proti ciljni črti, kjer je podoba Kristusa. Ti junaki preteklosti nam danes pričujejo. Noe vsakemu pijancu sporoča, da lahko preneha piti. Abraham vsakega lažnivca opominja, da lahko govori resnico. Samson priznava, da ti Božja moč lahko omogoči zmago nad lastnimi strastmi. Rahaba ti sporoča, da lahko pretrgaš verige promiskuitete. Mojzes te spominja, da lahko z Božjo pomočjo obvladaš jezo. Gideon pričuje, da se lahko soočiš s svojimi strahovi. David pa vabi k spoznanju, da lahko premagaš celo najhujša dejanja, ki jih človek lahko stori. I. Bremena, ki nas upočasnjujejo Tako kot junaki, ki so tekli pred nami, tudi mi nismo popolni; skozi življenje vsi nosimo številna bremena, ki pogosto ovirajo naš duhovni napredek. A. Breme očitnega greha Včasih to breme predstavljajo očitno grešne stvari, za katere vemo, da so napačne, a se jim preprosto nismo hoteli odpovedati. Očiten greh se nam zaplete okoli nog, zato se tekač spotakne in pade – pogosto celo večkrat. Koliko ljudi ste že videli, ki so se na svoji krščanski poti spotaknili zaradi zagrenjenosti, laganja, zavisti, malikovanja in spolnih grehov?
B. Breme greha, ki nas nenehno oblega Včasih to breme predstavljajo grešne navade, ki nas nenehno oblegajo; poskušali smo se jih znebiti, a se vedno znova vračajo, podobno kot rak. Spomini na pretekle napake, boji z odvisnostmi in škodljive navade, ki se jih ne moremo otresti, sodijo med številne grehe, ki nas obvladujejo in ovirajo naš duhovni napredek.
C. Breme motečih dejavnikov Vendar greh ni edina stvar, ki nam preprečuje, da bi postali duhovni zmagovalci. Včasih so ta bremena stvari, ki same po sebi niso nujno grešne, a delujejo kot moteči dejavniki, ki nam preprečujejo duhovno rast. Pisec Pisma Hebrejcem prav tako govori o tem, da moramo »odvreči vsako breme, ki se nas tako zlahka oklene«. Gre za številne stvari v življenju, ki same po sebi niso posebej grešne, a lahko postanejo bremena, ki nas upočasnjujejo, zadržujejo in ovirajo naš napredek. To so dejavnosti, kot so pehanje za uspehom, druženje, urejanje doma, golf, tenis, brskanje po spletu, filmi, glasba, pretirano telefoniranje, igranje videoiger ali branje nepomembnih knjig. Naj vas ponovno vprašam: kaj vam v tekmi, ki je pred vami, po Božjem mnenju trenutno preprečuje, da bi postali zmagovalec, kakršen si Bog želi, da bi bili? Ali je vaše breme odvisnost? Brez česa po vašem mnenju ne morete živeti? Morda obsojamo alkoholike in odvisnike od drog ali pa z njimi sočustvujemo, a resnica je, da smo vsi nagnjeni k temu, da razvijemo kakršno koli obliko odvisnosti.
Pridiga: Lahko narediš milijon napačnih korakov, a Bog jih bo spremenil v milijon pravih
Lopata vere in osebni boj
Molitveno sem razmišljal, kaj storiti, in ena od stvari, ki se jih učim, je ta: ko Bog izreče mogočno besedo, ko izreče silno besedo, ni vedno dobro nanjo takoj dodati še kakšno drugo, ne da bi se v tisto besedo zares poglobili. Amen, amen. Kajti samo zato, ker smo o tem poučevali, še ne pomeni, da ste to v celoti dojeli. Prinesite tisto lopato – govoril sem namreč o kopanju, o izkopavanju. Da, zdaj se bomo lotili kopanja.
To lopato mi je posodil pastor Robinson. To je ena od lopat, ki smo jih uporabili ob začetku gradnje stavbe, v kateri ste zdaj. Vidite? To pomeni, da se je gradnja stavbe, v kateri ste, začela z lopato in veliko jamo v zemlji. Zame to pomeni ogromno. Pomeni zares veliko.
Kajti takrat, ko sem držal to lopato in jo zabil v zemljo za gradnjo stavbe – mislim, da je bila vredna 86 ali 83 milijonov dolarjev –, nisem imel denarja. Nisem imel niti denarja za polog. Nisem imel odobrenega posojila. Nobena banka nam ni hotela dati denarja. Imel sem dovolj denarja le za izkop jame, in kopali smo. Izkopali smo jamo – ne le z lopatami, temveč z buldožerji. Kopali smo, kopali in kopali, in nastala je ogromna jama.
Bilo je tako vznemirljivo; cerkev je bila navdušena, ljudje so plesali in vzklikali, saj sem pridigal o veri in moči. Kopali smo jamo in vzklikali, vse dokler v njej ni začela rasti trava. Še vedno so malce vzklikali, a nato se je jama začela polniti z vodo; čas je tekel, meni pa nikakor ni uspelo doseči preboja. In medtem ko smo kopali jamo za gradnjo stavbe, sem na koncu moral izkopati jamo, da sem vanjo položil svojo mamo. Ko torej vidim to lopato, vidim marsikaj. Vidim stres, boj in bolečino. In končno sem se peljal mimo tiste jame. Vsak dan sem se peljal mimo nje na poti do gradbišča. Rekel sem Bogu: »Ne skrbi me za tisto stavbo.« Rekel sem: »Ne gradim je za svoje otroke. Ta je za tvoje otroke, in če ti ne boš poskrbel za svoje otroke, bom pač imel največji bazen v Dallasu.«
Zalil ga bom z betonom, ga pobarval na modro in odprl največji bazen, kar so jih kdaj videli v svojem življenju, kajti ta boj ni moj. Ali me slišite? Pripada Gospodu. Rekel sem, da pripada Gospodu.
Globlje v temo »Izkoplji se ven«
In nocoj se bomo o tem pogovarjali. Prejel sem toliko poročil o hvali in pričevanj po pridigi o »Gradnji za širitev«, ki sem jo imel v nedeljo. Toliko ljudi je dejalo, da jih je to blagoslovilo in se jih dotaknilo. Da jim je to spremenilo življenje. Ljudje so pripovedovali, kako so jokali in kako jih je to ganilo. Zdaj pa bomo šli še nekoliko globlje.
Kajti kamorkoli sem pogledal – na Instagram, Facebook, Twitter, povsod drugod – so ljudje govorili: »Imam svojo lopato in pripravljen sem kopati.« Nekdo mi je celo kazal emojije ljudi, ki kopljejo. Sploh nisem vedel, da obstajajo emojiji ljudi, ki kopljejo. Mislim, da jim pravijo emojiji – tiste majhne sličice. In kopljejo, kar naprej kopljejo, nato pa spet začnejo kopati isto jamo, ki so jo kopali že prej. Vsi so mi pošiljali takšne stvari o kopanju.
In v mislih sem se spraševal: ali poleg vsega navdušenja – ko gre za praktično plat – res razumemo, kaj to pomeni? Vrnimo se za trenutek nazaj k besedilu, s katerim sem začel. Ko sem se poglobil v besedilo – šlo je za odlomek iz Druge knjige kraljev, od 3. poglavja, 8. do 19. vrstice –, sem naletel na nekaj pomembnega. Ne bom vam predstavil celotne zgodbe, a nocoj ne bomo govorili o gradnji za širitev, temveč o tem, kako si izkopati pot na svobodo. Da, kako si izkopati pot ven.
Nepričakovana zavezništva za zmago
V začetnem delu besedila piše: »Vprašal je: 'Po kateri poti naj gremo?' Odgovoril je: 'Po poti skozi edomsko puščavo.'« Tako so se odpravili na pot: izraelski kralj, judovski kralj in edomski kralj. Izraelski kralj, judovski kralj in edomski kralj.
Tu se želim ustaviti in vam nekaj povedati. Izraelski kralj – Joram –, judovski kralj – Jozafat – in edomski kralj niso imeli ničesar skupnega. Prav ničesar. Imeli so različna prepričanja in različna ljudstva. Vendar so združili moči, ker so imeli skupnega sovražnika. Moabci so jih hoteli uničiti.
To poudarjam zato, ker ljudje včasih želijo sodelovati le s tistimi, ki so jim podobni – po videzu, vedenju, politični usmerjenosti, načinu razmišljanja ali načinu čaščenja. Saj veste, ljudje imajo včasih takšne pomisleke: »Kaj pa počneš s tem in tem človekom?« ali pa se sklicujejo na besede: »Ločite se od njih in bodite drugačni.« Toda biti ločen ne pomeni, da Bog ne more uporabiti drugih ljudi, da bi v vaše življenje prinesli blagoslov.
