Pridiga: Kako lahko sodite nekoga s tramom v očesu, če imate sami v očesu balvan?

Lepo je, da smo danes zjutraj z vami vsemi odprli Sveto pismo. V Refuge imamo radi Sveto pismo. Pogosto opisujemo svoj cilj kot ljudstva kot teološki in kulturni maksimalisti – torej ljudstvo, ki odpre to knjigo, jo vseživljenjsko preučuje do dna in si nato prizadeva, da bi celotno svoje življenje vrglo v orbito okoli nje, da bi jo veselo ubogali.

Smo ljudstvo, ki nam je globoko mar za resnico, dobroto in lepoto, za modrost in etiko, za spretno življenje in pravilno vedenje. Kot vsaka dobra stvar, tudi ta dobra stvar – ta ljubezen do resnice in modrosti – prinaša skušnjave in nevarnosti.

Ena od teh nevarnosti je v tem, da je preveč enostavno, da naše znanje prehiti našo vrlino. Zlahka se v nekaj mesecih – včasih v nekaj minutah – naučimo, kaj bo delo vsega življenja, ki ga bomo uporabili. Pomislite na Pavlovo zapoved v Pismu Filipljanom 2:3:

»Ničesar ne delajte iz sebičnosti ali domišljavosti, ampak v ponižnosti imejte druge za pomembnejše od sebe.«

- Filipljanom 2:3

Lažje reči kot storiti, kajne? Spoznanje je lažje kot poslušnost. Danes zjutraj nas Gospod Jezus svari pred sorodno nevarnostjo – nevarnostjo, da postanemo hinavski sodniki, da druge strogo preiskujemo, sebe pa lahkomiselno, da prejmemo milijone iz usmiljenja in nato od svojih dolžnikov zahtevamo nekaj dolarjev.

Poglejte z mano, če želite, na Matej 7:1. To je Beseda živega Boga:

»Ne sodite, da ne boste sojeni. Kajti s sodbo, ki jo izrečete, boste sojeni, in s kakršno mero merite, se vam bo odmerilo. Zakaj vidiš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči bratu: 'Daj, da ti vzamem iver iz očesa,' ko je bruno v tvojem očesu? Hinavec, najprej vzemi bruno iz svojega očesa in potem boš jasno videl, kako vzeti iver iz očesa svojega brata.

»Ne dajajte psom svetega in ne mečite biserov pred svinje, da jih ne poteptajo in se obrnejo proti vam.«

-Matej 7:1–6

Tako se konča branje Božje besede; naj jo po veri zapiše v naša srca.

Trepetanje in vztrajnost
Verjamem, da je Gospod Jezus v tem delu svoje pridige želel, da se v nas zgodita dve stvari:

Prvič, želel bi, da bi trepetali, ko bi se usedli na sodniški stol. Želel bi, da bi trepetali zaradi lastnega greha, lastne potrebe po milosti, lastne revščine pravičnosti. Želel bi, da bi se pravilno sodili in bi zato trepetali, ko bi se usedli na sodniški stol. Želel bi, da bi videli, da je velika večina človeškega presojanja vaja iz nizkotne, gnusne hinavščine. Želel bi, da bi trepetali pred njegovo čudovito svetostjo, preden bi poskušali obsoditi bližnjega o njegovi nesvetosti.

Drugič pa se zdi, da Gospod do konca odlomka, morda nekoliko ironično, želi, da njegov nauk tudi umiri naše roke, da bi dejansko lahko odstranili iver iz očesa našega brata.

Želi, da bi bili sposobni soditi pravilno in pravično ter spretno, modro in skrbno. To pove prav tam. V peti vrstici – vzemi bruno iz svojega očesa in potem boš jasno videl, kako boš lahko odstranil iver iz očesa svojega brata. Mislim, odstranjevanje iverja je precej natančno delo. Zato moramo trepetati, da bi bili trdni.

Sprehod skozi besedilo
Najprej bi rad na kratko sprehodil skozi ta odstavek in si prizadeval razumeti, kaj Gospod govori, preden se vprašamo, kako bi ga lahko ubogali in kako bi ta poslušnost izgledala in kako ne bi izgledala. Torej, začenši s prvo vrstico, Jezus pravi:

»Ne sodite, da ne boste sojeni.«

-Matej 7:1

Nekaj ​​je v tem, ko sediš na sodniškem stolu, kar vabi k sodbi. To je dobro in prav, kajne? To upravičeno zahtevamo od svojih človeških sodnikov na človeških sodiščih. Ko vrhovno sodišče izda odločitev, je ta odločitev odprta za presojo in oceno.

A še več kot to – sodnik sam je odprt za presojo in oceno. Zato imamo na primer potrditvene obravnave za sodnike. Preden mu zaupamo presojo o značaju drugih ljudi, moramo poznati značaj tega človeka. Preden mu zaupamo presojo v zadevah, ki zahtevajo veliko modrost, moramo poznati modrost tega človeka.

Jezus nas torej opozarja: Če hočeš biti sodnik, pazi. Sojen boš. In nato nam v 2. vrstici poda merilo, po katerem bodo sojeni tisti, ki se bodo povzpeli na sodniški stol:

»Kajti s sodbo, ki jo izrečeš, boš sojen, in s sodbo, ki jo meriš, se ti bo odmerilo.«

-Matej 7:2

Prišli bomo do zlatega pravila v 12. vrstici tega poglavja, kjer nam Jezus pravi: »… karkoli želite, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim, kajti to je Postava in Preroki.«

Kar Jezus pravi tukaj v 2. vrstici, je zlato pravilo, ki se uporablja za sojenje.